knjiznica

»Knjižnica je zakladnica znanja, ki pa ima danes že precej drugačno podobo, kot jo je imela nekoč. Ni več tih, zaprt prostor, kjer se izposoja knjižnično gradivo, ampak skrbi tudi za vzgojo bralca, mu ponuja možnost preživljanja prostega časa, uporabo elektronskih informacij in udeležbo na različnih kulturnih dogodkih. Zavedamo se, da knjižnica v naši občini zaseda pomembno mesto, saj je nenadomestljiva za pridobivanje in izmenjavo znanja, ki vpliva na družbeni in gospodarski razvoj ter na kakovost našega življenja,« je leta 2008, ob deseti obletnici delovanja knjižnice, povedal župan Primož Zupančič.

Knjižnica Jurij Vega deluje v prostorih Osnovne šole Janka Modra v Vidmu 17, Dol pri Ljubljani, kot splošna knjižnica in krajevna knjižnica za občino Dol pri Ljubljani. Svoja vrata prijazno odpira mladini in odraslim.

Urnik:
Pon: 12.00 – 18.00
Tor: 12.00 – 18.00
Sre: 7.30 – 14.30
Čet: 12.00 – 16.30
Pet: 7.30 – 14.30

Več informacij najdete na 01 563 80 28 in na spletni strani knjižnice.

Začetki knjižničarstva v Dolu

Širša kulturna javnost in knjižničarski krogi Dol pri Ljubljani poznajo tudi po bogati zasebni knjižnici grofov Erbergov iz 19. stoletja. Baron Jožef Kalasanc Erberg je leta 1810 iz Ljubljane preselil v dolsko graščino arhiv, zbirke in tudi knjižnico, ki je štela nad 6000 knjig in je bila izredno dragocena. Kasneje je del svojih zbirk in knjižnico z arhivom namestil v paviljona, ki ju je dal zgraditi med letoma 1829 in 1831. Eden od njiju, ki je bil namenjen knjižnici, nosi nad vrati latinski napis In recto librorum usu invenies deliciae ingenii – V pravi uporabi knjig najdeš duhovne slasti. Na Kranjskem v tedanjem času ni bilo bogatejše in bolj urejene zasebne zbirke kot je bila Erbergova knjižnica z arhivom.

Kronika šole Dol v letih 1904 –1916 o razvoju šolske knjižnice in zbirke učil sicer ne navaja natančnih podatkov, vendar pa poudarja vlogo Kmečke posojilnice Ljubljanske okolice, ki je dajala šoli v ta namen letno finančno podporo. Po koncu prve svetovne vojne se je hiter družbeni in gospodarski razvoj izražal tudi na področju šolstva. Veliko vlogo pri širjenju znanja je imela šolska knjižnica, ki je štela okrog 600 knjig. Leta 1944 je bila šola zažgana. Šolsko poslopje je v celoti pogorelo, ravno tako tudi knjižnica. Leta 1954 je bila odprta nova šola. Sredi šestdesetih let sta bili šolski knjižnici Osnovne šole Franc Ravbar v Dolu in njena podružnica v Šentjakobu že dobro založeni s knjigami.

Od leta 1961 je Dol pri Ljubljani s kraji od Črnuč navzdol sodil v bežigrajsko občino. S sprejetjem Zakona o knjižnicah so v knjižničarsko stroko vpeljali pojem matičnosti. Knjižnica Bežigrad je bila leta 1962 imenovana za matično knjižnico. V okviru matičnosti je takratna ravnateljica Alenka Zupan pomagala pri urejanju vseh knjižnic za Bežigradom.Od predsednikov prosvetnih društev, s katerimi se je predstavnica Knjižnice Bežigrad srečevala na občinski zvezi, je izvedela, da se na dolskem območju kaže veliko zanimanje za knjige, a jih žal nimajo za izposojo. Knjižnica Bežigrad jim je ponudila potujoče kovčke kot najhitrejšo rešitev izposojanja knjig. Pobudo so sprejeli v Beričevem in Dolu. S potujočimi kovčki so se pojavili začetki javnega (splošnega) knjižničarstva na tem področju. Bežigrajska kvadratasta kovčka sta se odpirala navpično po sredini in se razprta spremenila v knjižno omarico z več policami. Izbor knjig je vključeval predvsem leposlovje za odrasle. V Šentjakob pa so občasno potovale kolekcije knjig. Knjižnica je kolekcije opremila s knjižnimi in kataložnimi listki, društvo pa je poskrbelo za prevoz in izposojo.

Matične ljubljanske knjižnice so se odločile, da morajo knjižnično vrzel na obrobju Ljubljane odpraviti, zato so se soglasno odločile za skupni bibliobus. Leta 1974 je z Gospodarskega razstavišča odpeljal prvi ljubljanski bibliobus. Za postajališča Občine Bežigrad so bili določeni kraji, kjer so takrat brez knjižnic delovala prosvetna društva: Savlje, Šentjakob, Beričevo, Dol ter Tomačevo. Bibliobus je bil dobro sprejet. Statistični podatki, ki jih je ob koncu leta zbirala vodja bibliobusa Nika Pugelj, so pokazali, da je postanek v Dolu prekratek. Med štirimi postajališči za Bežigradom je leta 1991 Dol dosegel 35 % članstva in 41 % izposoje. Očitno je postalo, da zanimanje, želje in potrebe bralcev, pa tudi povečevanje prebivalstva, zahtevajo izgradnjo in oblikovanje stalne krajevne knjižnice.

Alenka Zupan, tedanja direktorica Knjižnice Bežigrad, je prva predlagala, da se v Dolu pri Ljubljani zgradi in oblikuje krajevna knjižnica. Začele so se intenzivne priprave za njeno ustanovitev. Najprej so potekali dogovori s krajem in krajevnimi predstavniki, usklajevalo se je širjenje knjižnične mreže v Ljubljani, začelo se je iskanje prostora in denarja. Na začetku leta 1991 so stekle priprave za izgradnjo prizidka k Osnovni šoli Dol pri Ljubljani, marca istega leta se je začela tudi gradnja. Podstrešje prizidka ni bilo izkoriščeno in tako je Jurij Kuhar, takratni predsednik sveta KS Dol pri Ljubljani, prišel do ideje, da se na podstrešju šolskega prizidka zgradi krajevna knjižnica. Gradbeni odbor in svet šole sta idejo podprla in izpeljala ustrezne spremembe projektne dokumentacije. Občina Ljubljana Bežigrad je financiranje knjižnice v Dolu pri Ljubljani vključila v svoje načrte. Začela se je izdelava načrta, risanje notranje opreme knjižnice in Knjižnica Bežigrad je začela pripravljati osnovni knjižnični fond. Ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991 so bile intenzivne priprave na ustanovitev krajevne knjižnice v Dolu prekinjene.

Ustanovitev knjižnice

Veliko spremembo je pomenila ustanovitev Občine Dol pri Ljubljani leta 1995. Občinska uprava z županom Antonom Jemcem in tajnikom Francem Vončino, občinski svet pod vodstvom Antona Zupana ter občinski odbor za družbene dejavnosti pod vodstvom Darinke Kepec so idejo splošne knjižnice v Dolu pri Ljubljani soglasno sprejeli in ji namenili primerna proračunska sredstva. V letu 1996 so bila opravljena vsa gradbeno-obrtniška notranja dela, v letu 1997 je bilo kupljeno pohištvo, računalniška oprema, avdio-video oprema ter zakupljena najeta računalniška linija. Občinski svet občine Dol pri Ljubljani je 8. 7. 1997 sprejel sklep o ustanovitvi Knjižnice Jurij Vega Dol pri Ljubljani za opravljanje knjižničarske dejavnosti na območju občine Dol pri Ljubljani. Knjižnica je začela poslovati kot samostojna enota v sestavi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Dol pri Ljubljani pod vodstvom ravnatelja Janeza Hromca, ki je bil že od vsega začetka zelo dejaven pri nastajanju in oblikovanju občinske knjižnice v Dolu pri Ljubljani.

Knjižnično gradivo, predvsem knjige, ki so jih darovale slovenske knjižnice, založbe, knjigarne in občani, je skrbno zbiral Anton Zupan. Darovanih knjig je bilo približno 6500, kupilo se je 1200 novih knjig. Knjige so v kartonskih škatlah čakale na strokovno obdelavo. Že od začetka je bila pri strokovnem svetovanju v veliko pomoč direktorica Knjižnice Bežigrad Marija Kobal.

V jeseni 1997 za vodjo Knjižnice Jurij Vega zaposlijo bibliotekarko Branko Vodenik. Knjižnica se je takoj aktivno vključila v slovenski knjižnični informacijski sistem COBISS. Gradivo se je začelo računalniško obdelovati in opremljati z žigi, nalepkami ter zaščitno folijo. Pri tem je bila v veliko pomoč študentka bibliotekarstva Barbara Ficko. Na začetku leta 1998 smo zaposlili višjo knjižničarko Nino Hribar.

Računalniško obdelane in opremljene knjige so se postavile na knjižne police, še pred tem se je knjižnično gradivo prostorsko in strokovno smiselno razporedilo. Slavnostna otvoritev knjižnice je bila 20. 3. 1998, prvim obiskovalcem pa je odprla svoja vrata na občinski praznik občine Dol pri Ljubljani 23. marca istega leta. Na knjižnih policah je na obiskovalce čakalo 7500 enot knjižničnega gradiva: knjige, časopisi in revije ter neknjižno gradivo. Od prvega dne naprej je potekala računalniška izposoja gradiva. V knjižnico so se začeli vpisovati prvi člani, si izposojati knjižnično gradivo, uporabljati računalnik in obiskovati prireditve, ki jih je organizirala knjižnica.

Poimenovanja knjižnice

Knjižnica se imenuje po slovenskem matematiku, fiziku, astronomu, geodetu, balističnem strokovnjaku, topniškem častniku, baronu Juriju Vegi, ki se je rodil 23. 3. 1754 v Zagorici pri Dolskem, v današnji Občini Dol pri Ljubljani. Jurij Vega se je povzpel iz skromnega okolja na sam vrh tedanje družbe kot znanstvenik, visoki oficir in baron. Uspešno je deloval na področju znanosti, tehnike in balistike.Jurij Vega je napisal sedemnajst matematičnih, fizikalnih in astronomskih del, med katerimi so najbolj poznani njegovi logaritmovniki. Jurija Vego smo Slovenci počastili s številnimi publikacijami, spomeniki, znamkami, ulicami, šolami, kraterjem na Luni, asteroidom in tudi s poimenovanjem naše knjižnice. Veseli in ponosni smo na to, da je knjižnica v Dolu pri Ljubljani poimenovana po tako velikem znanstveniku, ne le slovenskega, ampak tudi svetovnega merila.

knjiznica jurij vega