• Kulinarična dediščina
  • Arhitekturna dediščina občine Dol pri Ljubljani
  • kulinaricna dediscina

    Najnovejši trendi v razvoju turizma kažejo na to, da predstavlja prav kulinarična dediščina eno tistih kvalitet, ki jih gostje v določeni deželi najbolj cenijo. Znano je, da je slovenska kulinarična dediščina zelo raznolika. Tudi v okolici Ljubljane so se razvile svojevrstne jedi, ki odsevajo način življenja ljudi, ki so tukaj živeli. Nabor vseh teh jedi predstavlja pomembno popotnico za naše zanamce, saj se z drugačnimi vzorci življenja tudi prehranske navade temeljito spreminjajo. Naši predniki so jedli bolj zdravo, predvsem tisto, kar so pridelali na domačem vrtu in njivah. Na jedilniku je bilo meso bolj redko, z izjemo praznikov. To je razlog, da so se v zelo raznolikih oblikah razvile nemesne jedi iz mleka, zelenjave, sadja in podobne. Naši ljudje so poznali za vsak letni čas in praznik svoje jedi.

    Veseli in jvaležni smo, da v naši občini deluje Dora Škafar, ki je z naborom receptov, zbranih v knjižici Dobrote in običaji iz Dežele Jurija Vege, opravila pomembno delo. Ne le to, tudi druge gospodinje navdušuje za domače kulinarično izročilo na tečajih, ki jih organizira v okviru Aktiva žena Dolsko. Recepti, ki so bili morda že pozabljeni ali pa skrivnostno zaviti v tančice naše preteklosti, po njeni zaslugi ponovno prihajajo v naše domove. Prav vsi so preizkušeni, zato vam predlagamo, da jih čim prej tudi sami preiskusite. Morda boste presenečeni nad pestrostjo okusov, ki jih ponujajo.

    Dora Škafar:
    »V jeseni leta 2007 je Turistično društvo Dolsko pripravilo prvi sejem v Dolskem, na katerem so se predstavili kmetje naše občine s svojimi pridelki. Naši kraji pa so tudi zelo bogati s kulinaričnimi posebnostmi, zato so predstavili tudi peko kruha na tradicionalni način. Za marsikoga je bilo zanimivo opazovati gospodinje, ki so mesile kruh v mentrgi, oblikovale hlebce in jih nežno polagale na loparje. V pomoč jim je bil tudi pek Krejan, ki je svojo krušno peč pripeljal kar na semenj in spekel kruh.
    Zlatorumeni hlebci se niso mogli niti ohladiti, že so obiskovalci segli po sveže pečenem kruhu. Poleg kruha pa je bila tudi delavnica za peko drobnega krušnega peciva. Otrokom je bila zelo všeč, saj so nekateri prvič gnetli testo in ga oblikovali, pa tudi odrasli niso stali v ozadju, vsakdo je želel izdelati svoje pecivo.
    Tako se je rodila ideja, da bi bilo takih delavnic več. V začetku sem zasnovala skupino, ki naj bi štela deset članov, toda zaradi velikega zanimanja se je to število povečalo na 20. Potrebno je bilo izbrati prostor in pripraviti program. Gasilci iz Dolskega so podprli naš program in nam odstopili svoje prostore, kjer je 9. novembra 2007 zaživela prva delavnica.
    Cilj naših delavnic je bil, da v domove zopet vrnemo vonj po domačih dobrotah. Naša želja je bila, naj bi se darila za praznike izdelala doma, ker s takim darilom obdarovancu podarimo tudi del sebe. Tako smo izbrali pečene dobrote za vse praznične dni. Preizkusili smo se tudi v praznično pogrnjenih mizah. Tako so v naši delavnici nastajali božično novoletni aranžmaji, za velikonočne praznike pa smo izdelali raznobarvne pirhe. V posebno zadovoljstvo so nam bile stare, že skoraj pozabljene jedi, ki so jih v preteklosti kuhali ob navadnih dnevih. Gospod Stane Zore pa nas je popeljal v umetnost prepletenih umetnin iz testa. Mojstrsko je izdeloval pletenice, vezivke, pletena srca in krone s pirhi.
    Največji pomen v naših domovih ima še vedno kruh, zato smo delavnico o peki kruha imeli pri gospodu Krejanu v Trzinu.
    V prvi delavnici so sodelovale Nežka Belcijan, Helena Bokal, Fani Bokalič, Jana Bregar, Danica Bučar, Nežka Čad, Tatjana Hatze, Cvetka Janež, Renata Kozlevčar, Polona Mihelčič, Karmen Nemec, Nataša Rotar, Vesna Savič, Olga Selšek, Sonja Šimenc, Meta Šuštar, Marta Zupančič in Jana Zupančič.
    Vsem, ki ste sodelovali v delavnicah in pokazali, da se tudi danes kljub hitremu načinu življenja da z dobro voljo ustvariti stvari, ki so na pogled neuresničljive, hvala.
    Brez vas in vseh, ki so podprli ta projekt, ne bi uspeli.
    Nedavno je bila v prilogi Nedela objavljena misel kuharja Petra Lenče Škrubija, ki pravi: »Včasih slišim, da kakšen kuhar ljubosumno skriva svoje recepte. Nesmisel! Znanje, še posebno pri kuhanju, se oplaja s prenosom od enega na drugega. Vsak kaj malega odvzame ali doda, avtorski dotik, pravijo v sodobni kuhinji.«
    Zato posebna zahvala vsem, ki ste s ponosom predstavili svoje recepte, znanje in izkušnje in tako prispevali, da smo vsi udeleženci teh delavnic danes bogatejši.«

    Na fotografiji so prve tečajnice.

    plamenke

    Dva najstarejša ohranjena recepta iz naših krajev sta recepta za preščco in prekmaš. Recept za preščco je star več kot sto let.

    Prešca

    Prešca je posebena vrsta kruha, ki se je pekla v času zorenja ajde. Ta kruh so podarili žanjicam za »lon«, kot so rekli plačilu. Pekli so ga tudi za 1. november. Po pripovedovanju Milke Morela iz Velike vasi pod Miklavžem so otroci s koški na ramah hodili od hiše do hiše in prosili za duše v vicah, gospodinje pa so jim darovale prešce.
    Danes prešce peče njena hčerka Erna Pustotnik iz Vinj, ki je recept ohranila in ga z veseljen posreduje tudi mlajšim.
    Posebnost tega kruha je v nadevu, ki je sestavljen iz sestavin, ki so bile takrat na voljo. Vsebuje maslo, jabolčne krhlje ali suhe hruške, češnjevo žganje, rumenjake in med.
    Danes je nadev dobil sodobnejšo ražličico. Uporabljajo se orehi ali rumeno korenje.
    Recept za prešco je star več kot sto let in po pripovedovanju gospodinj velja za najstarejšega.

    Prešco na fotografijah je spekla Erna Pustotnik iz Vinj.

    prešca 3 prešca 2 prešca11

    Prekmaš

    Prekmaš je jed, sestavljena iz mladega oluščenega fižola in jabolk. Fižol skuhamo v osoljeni vodi. Posebej skuhamo jabolka, da se razpustijo, jih pretlačimo in vanje stresemo fižol. Na maščobi prepražimo drobtine in z njimi jed zgostimo. Nazadnje jo posladkamo. Ob delavnikih je bila skupaj s šaro, močnikom, krompirjevo kašo in kašnatim zeljem pogosto na jedilniku.

    Recept je posredovala Ivanka Mihelčič iz Dolskega, ki še vedno pripravlja te okusne jedi.

    prekmaš

    Občinski aktivi žena

    V naši občini se z ohranjanjem kulinarične dediščine in odkrivanjem novih receptov ukvarjajo trije aktivi žena:

    Aktiv žena Plamen, Dolsko, kontaktna oseba Dora Škafar, 031 734 313
    Aktiv žena Klas, Senožeti, kontaktna oseba Angelca Tkalec, 040, 624 316
    Aktiv žena Dol, kontaktna oseba Nevenka Avsec, 031 299 242

  • Občino Dol pri Ljubljani krasi bogata zgodovina in z njo povezana kulturna dediščina. Te kraje so naseljevali že Iliri in Kelti ter kasneje Rimljani, skozi naše kraje pa je nekoč tekla celo znamenita Rimska cesta, katere trasa je bila speljana iz Črnuč proti vzhodu, pod Gradiščem nad Sotesko, pod Ajdovščino pri Dolu pa se je obrnila proti severu skozi Ihan in Dob ter naprej do Lukovice. Poleg tega naj bi na sotočju Save in Ljubljanice, ki je nekoč tekla višje kot danes, stala rimska postojanka Sava Flavia. Dokaze o poseljenosti izpred časa Rimljanov na tem območju so odkrili tudi na pobočjih Ajdovščina in Gradišče nad Podgoro. Na pobočju Ajdovščine so našli stare okope iz halštatske železne dobe, žarne grobove in talilnico železa. V bližini Gradišča je bila leta 1956, severno od stare ceste, najdena sekira, narejena iz rečne oblice, glajena, vendar ne v celoti dokončana. Obe pobočji naj bi bili sestavni del venca utrjenih ilirsko – keltskih postojank, ki so jih plemena postavljala proti prodirajočim Rimljanom ob začetku našega štetja.

    Močan kulturni pečat na Slovenskem je pustila rodbina Erberg, ki je živela v dvorcu Lustall v Dolu pri Ljubljani. Za slovensko kulturo je bil najpomembnejši baron Jožef Kalasanc Erberg.

    Dvorec Dol – Lustall

    Dvorec Lustall je v svojih najboljših časih služil kot dom rodbini Erbergov. V tistem obdobju je slovel kot slovenski Versailles, vendar pa so danes od njega bolj ali manj ostale le še ruševine in dva paviljona, ki jih je dal zgraditi Jožef Kalasanc Erberg, v njih pa je hranil različne vrste umetnin. Dvorec se nahaja v vasi Dol, nedaleč stran od sotočja Kamniške Bistrice, Ljubljanice in Save. Pvič je omenjen leta 1462, leta 1540 ga je pozidal Aleksander Gallenberški, nato je iz rok Gallenbergov prešel v roke Raspov, leta 1688 pa v rodbino Erbergov. Po smrti Jožefa Kalasanca Erberga leta 1843 je posestvo pripadlo njegovim otrokom in dedičem v drugem kolenu. Dvorec je nato še nekajkrat zamenjal lastništvo. Med obema vojnama je v njem delovala šola, vse dokler ga niso leta 1944 požgali partizani in od takrat propada. V neposredni bližini dvorca se nahaja tudi grajska kapelica, do katere pridemo skozi hruškov drevored, ki se nahaja med paviljoni in kapelico.

    lusthall

    Dvorec sv. Helena – Žerjavov grad

    Poleg bolj prepoznavnega dvorca Lustall se v naši občini nahaja tudi dvorec sv. Helene, poznan tudi pod imenom Žerjavov grad. Zgradil ga je vitez Lenart Frumentin leta 1580, zatem pa so dvorec upravljali križniški komturji iz Ljubljane. Današanjo podobo je dvorec dobil leta 1651, po reformah Jožefa II. je prešel v zasebno last grofa Seraua v 17. stoletju, nato Žerjava, po katerem je dvorec tudi dobil ime, ter kasneje družine Račiči. Zadnji lastnik je bil pred 2. svetovno vojno častnik Doložan, po vojni pa je bila stavba nacionalizirana. Podjetje Emona jo je uporabilo za delavska stanovanja. Zraven dvorca se nahaja tudi cerkev sv. Helene in župnijski dom. Dvorec še danes služi kot večstanovanjska stavba.

    sv. Helena

    Grad Koprivnik – Tovorov grad

    Grad Koprivnik, poznan tudi pod imenom Vranja peč (Rabensburg) in Tovorov grad je andeški grad, ki se nahaja na hribu Konfin nad vasjo Trojica, jugozahodno od Moravč in v bližini vasi Vinje. Grad so zgradili z namenom nadzora pomembne stare tovorniške poti, ki je peljala iz Moravč v Posavje.

    koprivnikLastniki gradu so bili gospodje Koprivniški, njihovo omembo lahko zasledimo že leta 1211 in 1214, grad pa je prvič omenjen leta 1238 pod imenom Rabinsperch. Rodbina gospodov Koprivniških – Rabensbergov je izumrla sredi 14. stoletja, grad Koprivnik pa je konec tega stoletja omenjen v listini. Takrat so to območje upravljali celjski kastelani. Gospoščino je leta 1479 prezvel Štefan Hohenwart, v 17. stoletju je prešla k mekinjskim klarisam, leta 1823 pa je posestvo kupil domačin Matevž Cerar, od koder tudi izvira ime Tovorov grad. Zadnji lastnik je bil od leta 1930 senator dr. Valentin Rožič.

    Besedilo in fotografije je prispevala Tara Tkalec.