Občina Dol pri Ljubljani leži na skrajnem vzhodnem delu Ljubljanske kotline. Zaradi mnogih vodotokov so bili ti kraji že od nekdaj naseljeni. O tem pričajo arheološka najdišča na hribu Ajdovščina, na Gradišču pri Podgori, v Križevski vasi ter v Dolskem. Na Ajdovščini so našli stare okope iz halštatske dobe, žarne grobove in talilnico železa. V neposredni bližini Gradišča je bila najdena nedokončana sekira, narejena iz rečne oblice, ki jo strokovnjaki uvrščajo v čas med koncem neolitika in starejšo železno dobo. Na teh mestih so nekoč stale utrjene postojanke, ki so jih ilirsko-keltska plemena ob začetku našega štetja postavljala za obrambo pred Rimljani, ki so prodirali v te kraje. Mimo Dola naj bi tekla znamenita rimska cesta med Vrhniko in Celjem. Ob njej je ob izlivu Ljubljanice in Kamniške Bistrice v Savo stala rimska postaja Sava Flavia.

2168204_origNajpomembnejši ostanek iz časa Rimljanov na tem območju je arheološko najdišče pri Križevski vasi. Ob selitvah narodov v 6. stoletju so rimske ruševine privabile prednike Slovencev, o čemer pričajo ostanki dveh skeletov z različnimi dodatki. Našli so jih v sarkofagu blizu rimskega arheološkega najdišča. Predmeti izvirajo iz različnih obdobij, kar je velika redkost. Tako je na tem območju moč najti predmete iz obdobja neolitika, eneolitika, bronaste dobe in zgodnjega srednjega veka.

O Dolu v svojem delu Slava Vojvodine Kranjske (1689) piše tudi Janez Vajkard Valvasor. Opisuje prijetno okolico, ki stoji na ravnem, dobrodejnem kraju. V povezavi z graščino v Dolu se je v preteklosti uporabljalo ime Lusttal (ali Lustthal). »Lust« pomeni veselje, »Thal« pa dolino, in tako Valvasor govori o dolini veselja in o dolini slasti.

This article uses material from the Wikipedia article Vermont, which is released under the Creative Commons Attribution-Share-Alike License 3.0.