Ko smo v Društvu upokojencev Dolsko objavili povabilo na izlet v Avstrijo (Beljaška cesta in pohod na Dobrač) nas je skrbelo, če bo prijav dovolj, da bi izlet lahko tudi izvedli. Odziv upokojencev pa je bil nad pričakovanji. Avtobus bi morali zaradi velikega povprašavanja in več kot zadostnih prijav »še malo razširiti«.
V sredo, 1. avgusta, nas je pričakalo toplo in sončno jutro. Od nas je že pri vstopu v avtobus in med vožnjo sevala posebna energija. Vožnja skozi predor Karavanke do Beljaka je bila skoraj prekratka, saj nas je vodič ves čas s prijazno besedo opozarjal na vse znamenitosti ob poti.

Dopoldan smo si ogledali mesto Beljak. To je res lepo mesto z veliko znamenitostmi. Peš smo se podali skozi mestno jedro in pri ogledu cerkve tudi skupaj zapeli. Lepo je bilo slišati slovensko pesem. Upokojenci pa ne bi bili upokojenci, če si ne bi ogledali tudi trgovin in vseh »štantov«, kjer smo se okrepčali z kavico in pijačo.
Iz Beljaka smo se popeljali po Beljaški cesti. Že skozi okno avtobusa nam je sapo jemal prelep razgled. Ustavili smo se na razgledni ploščadi, ki leži nad 400 metrov globokim prepadom, ki je nastal ob potresu leta 1368. Odprl se nam je prečudovit razgled na Karavanke, Julijce, tromejo, koroška jezera. Ob poti med vožnjo smo občudovali še prečudovit alpski vrt, v katerem zagotovo raste, kot pravi stari rek, rožica za vsako bolezen.

Vožnjo smo nadaljevali do parkirišča na višini 1760 metrov. Na sam vrh, ki leži na višini 2166 metrov, so se odpravili najbolj zagnani »planinci«. Špela, Jani, Erna, Ivo, Marta in še mnogi drugi … Pravijo, da ni bilo naporno, je bil pa ves trud povrnjen ob pogledu z vrha gore s prečudovitim razgledom. Nekateri so v najvišji cerkvi v Evropi tudi pozvonili. Ostali, z malo slabšo kondicijo, smo počakali spodaj, kjer smo uživali v prečudoviti gorski naravi in krasnih razgledih. Ves čas so nas pozdravljali konji, krave in gamsi. Opaziti je bilo, kako ugodno ta višinski zrak in okolje vplivata na nas – vsi smo bili dobre volje, vedrih obrazov, prijazni eden do drugega, pa tudi zavriskali smo.

Po štiriurnem počitku smo se po Beljaški poti vračali proti domu. Vendar nesreča nikoli ne počiva in na poti se nam je pokvaril avtobus. S skupnimi močmi naših upokojencev, naj posebej omenim Marjana in Janeza, je popravilo uspelo. Nihče ob tem ni pokazal niti kančka slabe volje, vsi smo spodbujali naše fante, da je popravilo uspelo. Res neverjetno, kaj za dobro voljo naredijo hribi. Iskrena hvala tudi »našim fantom«.

Na slovenski strani nas je čakalo obilno pozno kosilo. Takšnih izletov, in mislim, da delim mnenja vseh udeležencev, si še želimo. Bilo je nepozabno!
Marija Zajec

Trenutno ni še nobenih komentarjev

Dodaj odgovor

Tvoj e-naslov ne bo objavljen. Polja označena z (*) so obvezna.