Slovenska ambasada v Makedoniji je bila tudi letošnje leto organizator festivala Slovenija na Ohridu ob slovenskem dnevu državnosti. Zlatka Tičar, predsednica TD Dolsko, nas je pogumno prijavila in tako smo se 22. 6. 2018 odpeljali proti Ohridu. Poleg Folklorne skupine Dolsko se je na slovenskem večeru predstavil še Senožeški tamburaški orkester, članice Aktiva žena Plamen pa so predstavile slovensko kulinariko.

Naša prva postaja je bila pri Brežicah, po tem pa smo skoraj brez postankov hiteli proti Beogradu. Pozno popoldan smo se že sprehodili po Beogradu. Zgodovina mesta je sega približno 7000 let nazaj. Gospodarji so se menjali, po letu 1945 pa je Beograd postal prestolnica Jugoslavije. Najprej smo se ustavili pri hramu sv. Save. Osnova ima obliko križa, višina zgradbe je 70 m, na vrhu stoji 10 metrov visok križ. Gradnja ene največjih krščanskih cerkva je trajala skoraj vse 20 stoletje. Sledil je vzpon na trdnjavo na Kalamegdanu, kjer so že Rimljani v 1. st. zgradili utrdbo – kastrum kot stalno vojaško taborišče. Celo “naš” Jurij Vega je računal, kako bi njegovi možnarji kar najnatančneje zadeli to obzidje, a je trdnjava preživela vihre vse do današnjih dni. Mi smo se najbolj nasmejali kipu Zmagovalca in nismo si mogli kaj, da ne bi zapeli lepe slovenske pesmi. Nato pa hitro v avtobus in že smo se pripravili na sedeče spanje do Ohrida, kamor smo prispeli v jutranjih urah.

Po nastanitvi smo se pripravili za večerno srečanje z organizatorjem. Tu so vsi trije predstavniki društev ter naša podžupanja Marija Zajec, ki nas je spremljala na naporni poti, uradno pozdravili organizatorja in izročili darila, ki smo jih prinesli s seboj. Poleg uradnega dela je bil čas namenjen tudi druženju in spoznavanju.
Naslednji dan smo spoznali staro mestno jedro Ohrida. Pred začetkom našega štetja in nekaj stoletij po tem so tu vladali Rimljani. Prevladovalo je krščanstvo in v najlepših časih je imelo mesto 365 cerkva. Po 1. balkanski vojni so ga priključili Srbiji, danes pa je del neodvisne makedonske države.
Makedonci so prijazni in gostoljubni ljudje. Če smo naleteli na težave, so bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Pa naj so se izgubili dokumenti, zastava, ključi sobe … Brez stresa, naglice in živčnosti. Mirno, kot da bi že vnaprej vedeli, da bo problem rešen. Seveda nismo pozabili, čemu smo prišli na Ohrid, zato smo vsak dan organizirali tudi vaje.
Obiskali smo delavnico, kjer še danes ročno izdelujejo papir po kitajski metodi iz 2. stoletja. Posebnost mesta so stare ohridske hiše z lesenimi oporniki in ozke ulice, kjer se drenjajo avtomobili in pešci, delček ceste pa si vzamejo tudi trgovci, ki na vsakem koraku ponujajo za turiste zanimive ohridske izdelke.

Ker je bilo vreme ves čas deževno, se nismo okopali v Ohridskem jezeru, ki ima tako čisto vodo, da se vidi do globine 22 metrov. Z ladjico smo se odpeljali do samostana sv. Nauma. Turki so staro cerkev porušili, a je bila v 17. stoletju ponovno zgrajena. V parku so pavi, ki jih je samostanu podaril Tito. Danes se v samostanu nahaja šola.
Marija Zajec, Zlatka Tičar, Majda Peterka in Tomo Dukarič so se udeležili uradnega sprejema pri veleposlaniku Republike Slovenije v Makedoniji. Prišel je tudi težko pričakovani večer. Plamenke so se dobro pripravile, mize bogato obložile s slovensko potico, zraven pa še po svojem receptu pekle krofe, ki jih je neverjetno hitro zmanjkovalo. Obiskovalci so se radi zadržali ob naših dobrotah in veliko je bilo takšnih, ki so hoteli imeti tudi recept. Mnogi kar niso mogli verjeti, da dobrote sproti nastajajo pred njihovimi očmi.

Zaradi slabega vremena je nastop potekal v dvorani. Najprej je Folklorna skupina ob zvokih tamburic zaplesala venček belokranjskih plesov. Že sama noša jemlje dih. Ko pa so se plesalci še urno zavrteli, je bil uspeh zajamčen. Da so plesalci prišli do sape in zamenjali folklorne obleke, so senožeški tamburaši zaigrali nekaj slovenskih ljudskih pesmi in največji aplavz je požela pesem Sem deklica mlada vesela. Sledil je še prekmurski venček s folklorno skupino. Zanos, veselje in dober nastop so nastopajoče ponesli in jim vdahnili žar. Srca so trepetala v želji, da bi vse, kar smo vadili, dobro in brez napak izpeljali in navdušili občinstvo. In komaj smo se zavedli, že je bilo vse za nami in spet nas je s svojo lepoto in preprostostjo očaralo mesto.

Na edini prosti dan smo se odpravili v mesto Struga, razpotegnjeno ob reki Drim. Obiskali smo pravo makedonsko tržnico. Tu nas je vodič seznanil s Struškim večerom poezije, ki ga obiščejo pesniki z vsega sveta, vedno pa se začne z recitacijo pesmi T ga za jug (Hrepenenje po domačem kraju) makedonskega pesnika, ki jo je napisal v tujini, kjer je zbolel in si želel še enkrat videti domači kraj. Sledili so Vevčani. Vas, ki jo je težko opisati. Treba jo je doživeti. Ponos, pripadnost, drznost, neupogljiv duh. Oblast jo je hotela zajeziti in 1987 so se Vevčani tej nameri uprli in posledice čutijo še danes. Pogumu domačinov so se pridružili tudi slovenski pesniki in poslanka Vika Potočnik. In prav zaradi tega so bila tudi nam vrata v vas na stežaj odprta. V domači gostilni smo si privoščili nekaj makedonskih tradicionalnih jedi, vsi smo se morali naučiti njihovo kolo, še nekaj starih pesmi prejšnjega stoletja in že smo hiteli v dolino.

Na Ohridu je bilo v večernih urah uradno slovo in podelitev priznanj nastopajočim skupinam. V zgodnjih urah smo prestopili mejo z Albanijo in najprej zagledali več vojaških bunkerjev, ki so zapuščeni strmeli v potnike. Prva postaja je bila v Tirani, ki nas je vse presenetila s svojim evropskim videzom. Ogledali smo si središče mesta in že smo hiteli proti Skadru, kjer smo prespali, zjutraj pa nadaljevali pot preko Hercegovine, za nekatere med nami pravo odkritje lepote narave, mimo čudovitih slapov Kravice, do Medžugorja. Nekaterim kraj ni pomenil nič posebnega, drugim se je uresničila želja, da bi videli, občutili in doživeli posebno energijo kraja. Obiskali smo cerkev sv. Jakoba in se družili ob Marijinem kipu. Žal so bile minute prekratke in že smo po avtocest hiteli, s čudovitim sončnim zahodom pred seboj, v domači kraj, kamor smo prišli v zgodnjih jutranjih urah.
Zahvaljujemo se Občini Dol pr Ljubljani za sofinanciranje naše udeležbe na dogodku.
Darja Dukarič

Trenutno ni še nobenih komentarjev

Dodaj odgovor

Tvoj e-naslov ne bo objavljen. Polja označena z (*) so obvezna.